Graviranje je praksa zarezovanja zasnove na trdo, običajno ravno površino, tako da se vanjo zarežejo žlebovi z zarezo. Rezultat je lahko okrašen predmet sam po sebi, kot če so vgravirani srebro, zlato, jeklo ali steklo. Lahko pa je tiskarska plošča globoko iz bakra ali druge kovine za tiskanje slik na papir kot odtise ali ilustracije; te slike se imenujejo tudi “gravure”. Graviranje je ena najstarejših in najpomembnejših tehnik v grafiki. Graviranje lesa je oblika reliefnega tiska in v tem članku ni zajeto.

Graviranje je bila zgodovinsko pomembna metoda za izdelavo slik na papirju v umetniškem tisku, pri izdelavi zemljevidov. Uporablja se tudi za komercialne reprodukcije in ilustracije za knjige in revije. V komercialnih aplikacijah so ga že dolgo nadomestili različni fotografski procesi, deloma pa je tudi težava pri učenju tehnike veliko manj pogosta v grafiki. Tam so jo v veliki meri nadomestili jedkanje in druge tehnike.

“Graviranje” se uporablja tudi ohlapno, vendar nepravilno za kateri koli stari črno-beli tisk. Ta zahteva določeno strokovno znanje, da se gravure ločijo od grafik z uporabo drugih tehnik, kot je na primer jedkanje, pa tudi mezzotinta in drugih tehnik. Številni stari mojstrski odtisi tudi kombinirajo tehnike na isti plošči, kar dodatno zmede zadeve. Črtno graviranje in pokrovi za gravuro jekla se uporabljajo za reprodukcijske odtise, ilustracije v knjigah in revijah in podobne namene, večinoma v 19. stoletju in pogosto dejansko ne uporabljajo gravure. Tradicionalno gravuro, z burinom ali z uporabo strojev, še naprej izvajajo zlatarji, graverji stekla, orožarji in drugi, sodobne industrijske tehnike, kot sta fotograviranje in lasersko graviranje, pa imajo veliko pomembnih aplikacij. Gravirani dragulji so bili v starodavnem svetu pomembna umetnost, oživljena v renesansi, čeprav ta izraz tradicionalno zajema relief in globoke rezbarije in je v bistvu veja kiparstva, ne pa gravura, saj so bili vrtalniki običajno orodje.